• Kategorije

  • Globalizacija (7)
  • Skupna zunanja in varnostna politika (10)
  • Slovenija (15)
  • Zunanja politika (17)

• Zadnje objave

  • Posledice arabske pomladi za mednarodno politiko
  • WikiLeaks: ameriške diplomate zanima delo slovenskih nevladnih organizacij
  • Global governance in 2012-2013
  • Efficient Security Council, effective sanctions
  • Igra steklenih biserov v tretji dekadi
• Išči:

• Twitter
• window.google_analytics_uacct = "UA-16973019-6";

Evropi ostaja nemirna Severna Afrika in tenzije Bližnjega vhoda po tem, ko se je Amerika preusmerila na Daljni vzhod. Arabska pomlad je za nas politično pomembnejša kot je njen geografski okvir in je večja od njenega lokalnega dometa. Predvsem močno preizkuša zunanjo politiko Evrope in politična načela Zahoda.

Napačne geopolitične opredelitve

O revoluciji v sodobnem pomenu bi lahko govorili, ko so demokratični upori že pripeljali do sprememb režima. Tunizija, Egipt in Libija bi nemire tudi same morale označiti kot revolucijo. O uporih bi lahko govorili, če se prevrat na oblasti še ni zgodil ali gre za razdrobljene vstaje, kot na primer v Siriji, Jemnu in Bahrajnu. Delitev držav arabskega svetu na prijatelje in sovražnike Zahoda ali na zmerne in radikalne, je prav absurdna. Zmernost je namreč  pomenila soglašanje z Zahodnim odnosom do Irana, z bojem proti terorizmom in opredelitvijo do bližnjevzhodnega konflikta.  Radikalni so bili tisti, ki so take načrte zavračali in celo Evropa se obnaša, kot da je sprejela to delitev na zmerne in radikalne islamske države. Prav pri prijateljih je Zahod prezrl številne sistemske slabosti, ki so na koncu tudi povzročile njihov padec, kot v primeru Egipta in Tunizije. Geopolitična delitev na prijatelje in sovražnike je bila povsem zgrešena, namesto tega bi se morali vprašati, zakaj avtoritarni režimi  trdijo, da zagotavljajo in varujejo Zahodne geopolitične interese.

Izguba vpliva

Zahodne države so spoznale, da niso imele vpliva na nastop nemirov in da imajo zelo omejen vpliv na njihov potek. Lahko jih sicer ali podpirajo ali ovirajo, ne morejo pa določiti rezultata družbenih sprememb. To velja za Libijo: čeprav bi se režim brez NATO-vega posredovanja ohranil veliko bolj dlje, Zahod ne more vplivati na obliko oblasti, nastopi lahko vse od nove diktature, nekake plemenske zveze ali do vzorne demokracije. Omejeni vpliv od zunaj sploh ni slab, saj bo povečal legitimnost nastajajoče socialne in politične ureditve, Tunizijci in Egipčani bodo pač sami odgovorni za svoj politični sistem. Da bi že bilo konec (neo)kolonializma! Zmanjšan vpliv ne pomeni tudi izgovora za popolno brezbrižnost do evropske soseščine. Po tem, kako bo Evropa formulirala to svojo odgovornost za razvoj dogodkov v soseščini, si jo bodo mladi revolucionarji tudi zapomnili.

Neznani in samozavestni akterji

V prvi vrsti se bodo Evropejci in Američani morali naučiti shajati z akterji, ki jih še nihče ne pozna. Tem neznanim akterjem bodo morali celo vnaprej podeliti določeno zaupanje.  V številnih arabskih državah je očitno, da v igro niso vključene niti stare politične elite, vključno z intelektualci, niti razvpiti disidenti in nasprotniki elit. Razvoj zaupanja bo še posebej težek, če se bo z novimi vplivnimi akterji povezoval evropski jezik strankarstva in parlamentarne demokracije. Po revolucijah in uporih lahko pričakujemo daljše obdobje nestabilnih demokracij, v katerih novi akterji izgrajujejo demokratične institucije po padcu avtoritarnih režimov. Imajo pa tudi do sedaj nepoznano samozavest, ko poudarjajo, da je treba upoštevati domače politične zahteve ter želje in interese domačega prebivalstva. Prav tako kot v starih demokracijah, ki pa so v regijo posegala na osnovi delitve na prijatelje in sovražnike. Ta vzorec politične prisile se ne sme ponoviti v prisilnem usmerjanju novih oblasti k EU ali k ZDA.  Politična skupnost in nove elite bodo same našle nove partnerjemed državami kot so Turčija, Indija, Brazilija, Južna Afrika ali Indonezija, ko jih bodo potrebovale. Imata Evropa in Amerika s tem kakšen problem?

Revolucije se navadno selijo kot požar. Arabski svet bi lahko bil vzor skupinam upornikov in za večje politične spremembe v drugih avtoritarnih sistemih. To so jasni signali režimom elit v državah kot so Azerbajdžan, Armenija in Kazahstan, da se morajo prilagoditi pomanjkanju in stiskam mladostnikov ter mladih odraslih. Mladi, ki predstavljajo v teh državah velik del populacije, imajo dober dostop informacij iz mednarodnega okolja in so žrtve revščine, neenakosti, nebrzdane korupcije in avtoritarne vlade. Mednarodna skupnost je preslabo pripravljena na izbruhe nezadovoljstva in jeze mladih ljudi živečih v represiji.

Mednarodno posredovanje

Konec Gadafijevega režima v Libiji je prinesel razpravo o pomenu in legitimnosti mednarodnega humanitarnega posredovanja. Pametna uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij s strani transnacionalne civilne družbe je pozivala k posredovanju mednarodne skupnosti zaradi vidnega trpljenja in javno publiciranega režimskega nasilja. Al-Jazeera pomeni za legitimnost mednarodnega posredovanja več kot beseda dveh veto sil v Varnostnem svetu. NATO in njeni člani so si začeli beliti glave s tem, ali lahko postane sprememba režima cilj oborožene akcije, če zanj obstoji širša regionalna podpora v obliki ljudskih množic, čeprav ga mandat OZN ni zajel. Realnost prehiteva vse razprave, saj  še ni povsem dorečena legitimnost mednarodne intervencije pri zaščiti civilnega prebivalstva, ko soseščina že zahteva, da je to obveznost mednarodne skupnosti, ne le Varnostnega sveta.

Stabilnost

Arabska pomlad se je ponorčevala iz Zahodnega pojmovanja stabilnosti, na katerem je EU postavila celotno politiko do njene soseščine. Unija za Sredozemlje je temeljila na sodelovanju posamičnih držav z avtoritarnimi režimi. Seveda bo EU še naprej imela ključni interes za stabilno sosesko, vendar bo morala spremeniti mehanizme s katerimi je to poskušala doseči. Evropski voditelji so podredili kakovost politične ureditve politični stagnaciji in dolgoživosti ureditve. Arabski samodržci so se z veseljem predstavili kot garant stabilnosti in Evropa bi morala z njimi opraviti, ne pa jih sprejemati in podpirati. Stabilnosti ne smemo enačiti z ohranjanjem statusa quo, sprejeti moramo dinamično ravnovesje v katerem je dovoljeno mirno preoblikovanje moči in sprememba oblasti izven okvirov parlamentarne demokracije.

Boj za vrednote

Revolucije in upori nosijo politično sporočilo, ki presega geografijo Južnega Sredozemlja. So izraz žive želje za demokracijo, individualno svobodo, pravičnost in varstvo človekovih pravic, hkrati pa seveda ne morejo biti zagotovilo, da bo razvoj res šel na boljše tako glede verske svobode, pravic manjšin, civilnega nadzora nad uporabo sile, političnih institucij ipd. V ozadju je še bolj bizaren strah zahodnih opazovalcev in politikov nanašajoč se na vzpon Kitajske. Globalni vrednostni premik v smeri avtoritarnega kapitalističnega modela, ki temelji na sožitju, nadzorovani rasti in pametnem centralnem usmerjanju, bi bil vpričo gibanja Okupirajmo svet popoln šok. Evropa liberalno-demokratičnih vrednot je prejela politično podpore od regije, v kateri je zagotovo ni pričakovala. In verjetno jo zato tudi malce poveličuje, saj nekateri vidijo upor mladih predvsem kot upor krivicam, ne pa kot neko vrednostno motivirano ciljno usmerjeno ravnanje.

Večina mednarodnih akterjev ni pričakovala revolucij in uporov v arabskem svetu, čeprav so bili vzroki ter politični in socialno-ekonomski dejavniki zanje dobro znani in dokumentirani v OZN in MDS. Zgodnji znaki, kot je to pogosto v revolucionarnih časih, so obstajali, pa vendar ni obstajal politični scenarij za arabsko pomlad. Verjetno bi vzbudil precej nelagodja pri zahodnih voditeljih. Opraviti imamo z nepripravljenostjo politikov in strokovnjakov za predvidevanje kvalitativnih sprememb in s tem, da so nemočni pri računanju z množicami ali pri upoštevanju faktorja množice. Politiki in strokovnjaki sprejemajo poznano za stabilno, tudi če vedo, da ni prav dobro ali moralno upravičeno. Spomnimo se na pripravljenost mednarodnih akterjev, da navkljub vsem spremembam v regiji Saudsko Arabijo še naprej obravnavajo kot otok stabilnosti.

Dejavnosti NVO močno presegajo nacionalne interese in danes jih lahko vidimo kot  pomembnega delovalca v globalni politiki. Sorazmeren z rastjo njihove vloge v strukturi globalne politike,  je tudi delež omemb NVO v WikiLeaksovih depešah – omenjene so približno v  10% do sedaj objavljenih dokumentov. Teoretiki so že pred časom ugotavljali, da se ZDA in inštitucije kot MDS ter Svetovna banka, zanimajo za delovanje NVO in poskušajo njihovo delo usmerjati z informacijami, razpisnimi priložnostmi ali alokacijo sredstev, pogosto pa tudi z nudenjem podpore na kraju samem.

WikiLeaks to potrjuje, saj je razkril, da so programi za demokratizacijo in upravljanje, ki so jih vodile ZDA v Egiptu, natančno vodeni in da se ZDA zgledujejo po načinu finančnega managementa,  kakršen velja v gospodarskih družbah. Pri tem seveda nujno naletijo na težave, kot so slaba razširjenost digitalnega bančništva ali neregistrirane NVO, ki izhajajo iz specifične situacije, ko dela nevladnikov ni mogoče zaobseči z ekonomsko-administrativno logiko. ZDA prisluhnejo potrebam civilne družbe v določeni državi, recimo po spremembah delovanja pravosodnega sistema in medijev, pravni pomoči ipd. Podpore so deležni programi za opolnomočenje žensk, v podporo demokratičnim spremembam, za preprečevanje sodelovanja otrok v vojaških spopadih in trgovine z ljudmi.

Precej zanimive so aktivnosti v naši bližji soseščini, v Bosni na primer, kjer so prisotne tudi slovenske NVO. Opazili smo tudi, da je ameriško veleposlaništvo v Ljubljani spremljalo  dilemo med usposobljenostjo Ključa in Karitasa  za skrb za žrtve nasilja. Posledice njegovega angažmaja so bile finančne , lahko pa bi postale celo politične, saj sposobnost državnega aparata, da se na potrebe NVO ustrezno odzove, vpliva na ugled države. Razvidno je tudi, da so ZDA spremeljale razvoj na področju azilne zakonodaje v letu 2006. Slovenski nevladniki (Amnesty International, Matafir, Mozaik, Jezuitska služba za begunce, Mirovni inštitut, PIC, Slovenska filantropija, Fundacija GEA 2000 in Radio Študent) so glasno kritizirali sprejete spremembe zakona, kar ni ostalo neopaženo. Prav tako ni ostal neopažen novejši primer Sklada za razminiranje in Slovenske Filantropije  pri pomoči otrokom v Gazi.

Trpljenje, ki ga poskušajo nevladniki preprečiti ali omiliti, vedno nastaja zaradi političnih vzrokov. Države pa se po drugi strani v večji meri odločajo za humanitarno posredovanje z namenom preprečevanje begunske krize, še posebej kadar gre za odločitve VS za posredovanje s silo. Načelno samo humanitarni razlogi ne zadoščajo za posredovanje držav, spremljati jih morajo tudi določeni interesi močnih, konkretneje gospodarski in nacionalni interesi ZDA. Zato lahko toliko bolje razumemo, zakaj se v depešah NVO tako zelo pogosto pojavljajo kot pomemben delovalec v strukturi globalne politike. NVO k človekovi varnosti prispevajo kot vir informacij, zgodaj opozarjajo na konflikte, podpirajo misije za vzdrževanje miru in misije za obnovo ter s tem pomagajo zainteresirane vladam in mednarodnim vladnim organizacijam (pri OZN imajo NVO posvetovalni položaj). Prekrivanja med delovanjem držav in NGO v globalni politiki so predvsem področja človekovih pravic (Amnesty International), načrtovanja prebivalstva (religiozne, ženske in zdravstvene nevladne organizacije) in varstva okolja (Prijatelji zemlje, WWW, Greenpeace). Še bolj prepleteni sta področji podnebnih sprememb ter sodelovanje NVO in vlad pri humanitarnem posredovanju v svetovni politiki.

Kopalke 2012, foto EPA

Današnja politična generacija je oropana herojskih momentov, vendar se zunanjepolitični odločevalci vsakega pol leta znajdejo pred pomembnimi odločitvami in izzivi. Dvajsetletnica slovenske države hkrati predstavlja obletnico slovenske zunanje politike, ki postaja v vedno večji meri odgovorno ciljno ravnanje z zavedanjem o ceni sredstev in virov za doseganje ciljev. Mlajši si zastavimo vprašanje, kako bo zunanja politika služila preživetju nacionalne biti, zlasti letos, ko se sponzorirano oziramo v preteklost in čestitamo starim za dobro opravljeno delo.

Namesto da sprejemamo zunanjepolitične odločitve po navdihu, se bolj nagibam k zakonitostim v strukturi igre in k opuščanju vsega, za kar teorija iger predvideva končno potezo v škodo državi. Intenzivnost dogajanja je manjša kot pred desetletji, vendar posledice zgrešenih odločitev niso nič manj usodne. Kot strela z jasnega so nas zadele strukturne spremembe mednarodne skupnosti, med prvimi posledice regionalizma, štrline, ki jih vidimo kot območje Evra, Schengen, evropsko finančno ministrstvo, federacijo ipd.

Druga strukturna sprememba so spremenjeni tipi groženj in potrebna je hladna presoja o tem, katere izmed groženj so namenjene Sloveniji za razliko od tistih, ki jih uvažamo iz transatlantskega prostora. Pri presoji dopuščam tudi napako – ustreznejše kot zunanje draftiranje je prepuščanje odločitev slovenski stroki in politiki, predvsem kadar nismo predmet zunanjega izvajanja. Groženj varnosti v prihodnje ne bo mogoče odvračati s klasičnim orožjem, ampak z bolj prefinjenimi oblikami nadzora ljudi, kibernetskega prostora, pretoka kapitala in z nadaljnjimi omejitvami svobode.

Zadnja pomembna strukturna sprememba je pri virih stabilnosti na globalni in regionalni ravni ter v naši soseščini. Naj kot škodljivo označim koketiranje s pobudami, ki vnašajo negotovost in nestabilnost na Zahodni Balkan na račun notranjepolitične všečnosti. Politika, ki ne upošteva želja, pričakovanj in pravic drugih, se v skrajni konsekvenci konča v Haagu. Vprašanje sodelovati ali ne, je bilo jasno odgovorjeno že pred 20 leti, ampak kot sem omenila, nas vsakih pol leta doleti skušnjava, da se poberemo na svoje. Hmm, kam pa? Za obvladovanje zunanje dinamike, ki je v primeru male države bolj prilagajanje kot obvladovanje, je potrebno razviti primerno strategijo. V zmagovalno strategijo igre  sodijo pravilno izbrana področja koristi za slovensko gospodarstvo, državljane in državo: energetika, evrski mehanizmi, prehranska varnost, podnebne spremembe, migracije, ipd. Menite, da so področja tržno urejena? Niso. Če ostali akterji mednarodne skupnosti svoje vire uporabljajo kot zunanjepolitično orodje, so to v realnosti že tudi postali, čeprav se mi temu upiramo. Trg s strateškimi surovinami se segmentira v škodo tistih, ki si jih politično še niso zagotovili za naslednjo dekado.

Takšne gravitacijske sile oblikujejo tudi zavezništva, ki sama po sebi pomenijo usklajeno ravnanje na osnovi podobnih ali istih (nacionalnih) interesov ob določenem mednarodnem izzivu ali konfliktu. Tako se mi zdi oblikovanje skupine malih držav v območju Evra najbolj normalno zavezništvo, kar se jih ima razviti. V Evropskem parlamentu še ni zaslediti njegovih zametkov, kar pa je sodeč po vlogi te institucije v EU tudi logično. Zavezništva v tretji dekadi bodo sklepale vlade, kot vsa do sedaj, za Slovenijo pa je neobhodno, da oblikuje soglasje o nacionalnih interesih, ki so vzporedna nacionalnim interesom drugih. Za premislek o logičnih zaveznikih bi spomnila, da se je v preteklosti izkazalo kot nujna sestavina za uspeh zavezništev posvetovanje z Evropsko komisijio in soedelovanje z Nemčijo. Še to – zavezništva na račun tretjega so napačna in Slovenija v njih ne more vstopati. Roko na srce, takih kratkoročnih potez tudi nikoli ni podpirala. Mogoče je to stvar nacionalnega karakterja.

Determinanta, ki nas lahko malce ohladi, je pravilo, da male države sledijo osnovnemu vzorcu, to je načinu in pravilom delovanja, kakršni so bili dogovorjeni in izoblikovani na začetku procesa. Male države utrjujejo status quo, kar bo ponovno omejilo našo vlogo v evropski varnostni arhitekturi, bolj natančno ob dilemi, v kolikšni meri naj temelji na NATU. Naše steklene bisere vidim kotaleč se med vrednotami, kot so preprečevanje revščine in radikalizacije v svetu, izgradnjo Evrope kot mednarodnega akterja in multilateralizmom. Precej manj jih vidim naloženih v globalno upravljanje in univerzalizem. Biserov skupaj z ostalimi materialnimi viri ne bi menjala za topove, bi jih pa vlagala v zavezništva osnovana na produkciji in porabi masla.

 

 

 

 

 

Osama bin Laden in Almar al-Zavahiri sta februarja 1998 objavila izjavo o globalni sveti vojni proti vojski in in civilistom ZDA v sleherni deželi, kjer jo je mogoče voditi in fatvo ali osebno dolžnost vsakega muslimana, da se te vojne udeleži. Zahodni svet danes razume, da sta s tem pozvala muslimane k džihadu, to je k vojaškim akcijam za širjenje in obrambo islama po celem svetu. Štiri leta za tem je George Bush kot odgovor na uspešni teroristični napad na newjorška dvojčka objavil 4D strategijo (Defeat, Deny, Diminsh, Defend) kot del nacionalne strategije za boj proti terorizmu in napovedal, da bodo ZDA našle in uničile teroriste, kjerkoli že so.

ZDA so v doseganje svojega zunanjepolitičnega cilja vložile več milijard dolarjev, človeške in institucionalne vire ter v zaključni fazi hladnokrvno angažirale vojsko. Izvensodna usmrtitev Osame bin Ladna je imela trdno podporo v političnem in vojaškem sistemu, ki sta ju vodila ameriška predsednika iz vrst republikancev in iz vrst demokratov. Nobeden izmed njiju se ni kaj prida posvetoval s svojimi zavezniki, ni se oziral na mednarodno pravo in za dosego ameriških ciljev ni okleval pri izbiri nedemokratičnih sredstev.

Zavezništvo s Pakistanom je bilo mučno že od vsega začetka, nanj se ni nihče prav zares zanašal. Prav tako nismo zasledili, da bi se ZDA pred izvensodno usmrtitvijo bin Ladna posvetovale s stalnim Odborom za protiteroristično dejavnost pri VS OZN. Odbor se osredotoča na preprečevanje terorizma in od njega ni mogoče pričakovati materialne podpore pri uničevanju teroristov. Ustanovljen pa je in preko njega bi v prihodnje morali sprožati akcije proti teroristom, saj resolucija  1373 opredeljuje, da je mednarodni terorizem takšna vrsta ogrožanja miru, da je potrebno trajno angažiranje VS OZN.

Uboj je prepovedano nezakonito dejanje in predstavlja resno kršitev določb Ženevskih konvencij. Kaj stori majhna država ob taki eklatantni kršitvi dogovora med civiliziranimi narodi? Opozori na mednarodno pravo, spomni na Simona Wiesenthala in njegovo vztrajanje za sodno preganjanje vojnih zločincev vedoč, da je vse skupaj tako ali tako namenjeno komentiranju. Razprave pa prav nič ne vplivajo na dejanje, ki se je že zgodilo in samo za prihodnja dejanja lahko zahtevamo od ZDA, da tako izvajajo nacionalno strategijo za boj proti terorizmu, da bo v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. ZDA morajo dosegati svoje cilje s spoštovanjem mednarodnih konvencij. Pa ne samo one – tudi Izrael, Kitajska in Rusija.  

Kar zadeva nas in mednarodna hudodelstva, za pripadnike Slovenske vojske poteka izobraževanje in usposabljanje o mednarodnem humanitarnem pravu. Pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na naloge v tujino, se pred odhodom na misijo udeležijo posebnega predavanja o mednarodnem humanitarnem pravu in mogoče jim na vprašanje, ali so slovenski in ameriški vojaki lahko poklicani pred Mednardono kazensko sodišče (MKS), tudi korektno odgovorijo. Kadar sodelujejo v misijah v Afganistanu, ene v primeru zakrivljanja vojnega hudodelstva lahko pokličejo pred MKS, drugih pa ne. Slovenija je Rimski statut podpisala 1998 v Rimu in je 48. ustanovna članica Mednarodnega kazenskega sodišča. Američanov trenutno ni mogoče poklicati pred MKS, ker tako kot Izrael, Kitajska in Rusija, niso ratificirale Rimskega statuta. Zadovoljni bomo, ko bodo ZDA svoje nacionalne strategije dosegale z upoštevanjem Rimskega statuta in mislim, da je trenutek pravi, da se pritisk nanje intenzivira.



Pakistanski otroci Copyright 2010 Noen

Trenutno je najpomembnejše vodilo državnikov odgovornost za zaščito libijskega prebivalstva pred  okrutno uporabo vojške sile proti lastnemu prebivalstvu. Že nekaj časa se kaže kot primerna podlaga za poseg pobuda odgovornost za zaščito (Responsibility to Protect), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 2005 in ki zagovarja tudi uporabo sile, če nacionalni organi ne morejo zavarovati prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu. Dejanje mednarodne skupnosti, ki bi zaustavilo zločin v Libiji , bo moralo biti legalno po vseh nemških pravilih.

Prva odločna poteza mora priti od zunaj, iz Varnostnega sveta , sledila pa ji bo prerazporeditev virov od znotraj, saj prav neenakomerna razporeditev virov in participacija pri njihovi rabi  v veliki meri žene protestnike, da se uprejo samodržcem. Nemara bo Libija po Gadafiju bolj egalitarna, z manjšim občutkom krivic in bremen, ki jih je deležna večina. Resnično slabo razumemo motive arabskih vstaj, čeprav se redki slovenski raziskovalci in poznavalci regije zelo trudijo. Za razliko od časnika Mladina pa za izbruh nezadovoljstva ne obdložujem mednarodnih finančnih inštitucij in zapovedane neoliberalne agende. Vzroke za nezadovoljstvo pripisujem neenakomerni porazdelitvi bogastva, participaciji pri izkoriščanju naravnih bogastev in skorumpiranim režimom. Gre torej v večji meri za notranje politične vzroke kot zunanje (neoliberalne) vzroke.

Evropa se je pričakovano spet odrekla odločanju. Lahko bi vplivala na vsebino resolucije 1973 preko članic v VS ZN, ki je resolucijo sprejel: v 2011 so nestalne članice iz našega kontinenta Nemčija, Portugalska in Bosna in Hercegovina ob stalnih  Franciji in Veliki Britaniji. Namesto proaktivnosti v tajni diplomaciji smo dočakali napoved van Rompuya in baronice Ashton, da bodo članice EU razpravljale in sprejele ukrepe  za izvedbo resolucije. Če hočeš, da se odpovem vsem evropskim leaderjem, mi samo namigni, da bo EU izpolnjevala ukrepe VS. Kot da je to neka strategija! Kot da ni dolžna že vsaka posamična država izpolnjevati ukrepov VS. Moja logika je povsem drugačna: EU naj v VS izraža svoje interese.

Po definiciji stanja pride v politiki trenutek streznitve ob odločitvi: imaš resurse? Imaš vire in voljo, da zastaviš ljudi, znanje, denar, opremo za to, kar pridigaš in za kar se zavzemaš? Če resursev nimaš, ali če so že uklenjeni v kaki drugi mednarodni operaciji, lahko izraziš politično podporo procesom, za katere meniš, da so pravilni in podpreš nosilce teh procesov. Strinjam se z zaščito človeških življenj, kar pomeni podporo konceptu odgovornost za zaščito, ne vidim pa prav veliko možnosti, da bi Slovenija pri tej podpori materialno sodelovala. Domnevam, da Slovenija tako kot večina malih članic EU nima potrebnih resursov za preprečevanje bombardiranja libijskega prebivalstva. V tem kontekstu razumem izrečeno napoved, da ne bo sodelovala v “koaliciji voljnih”.

Lahko bi pa izkoristila svoje dobre zveze v Libiji in se angažirala pri umirjanju Gadafijevega besnila. Preden nekoga spraviš pred roko pravice, moraš zaustaviti njegovo nasilno roko.

Getty Images

 

Stopnja notranjih konfliktov v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Bahrajnu, Jordaniji, Jemnu in še kje v širši evro-sredozemski regiji za nas pomeni novo izkušnjo. Gre za izkušnjo zaradi katere moramo v Sloveniji premisliti vrednote na katerih sloni naša zunanja politika ter kot aktivni delovalec v regionalnem kompleksu prevzeti nove politične obveze. Kaj bi z bolj konstruktivno in izgrajevalno vlogo sploh dosegli? Stabilno varnost, stabilnost v energetski oskrbi, povečanje blaginje in s tem zmanjševanje migracijskih pritiskov, sposobnost soočanja s humanitarnimi in okoljskimi krizami, razreševanje konfliktov, tudi bližnjevzhodnega. Obstoječe refleksije na demokratična vrenja poskušam preoblikovati v koherentno zunanjepolitično delovanje, namesto oživljanja neuvrščenih pa ponujam tri pobude.

Pomembna je podpora sekularizaciji. Pri tem imam v mislih oddaljeni cilj poglabljanja prepotrebnega zaupanja v zunanjih odnosih med državami na obeh straneh Sredozemskega morja. Hkrati s to zunanjo dimenzijo sekularizacije nastane prostor za opolnomočenje mladih facebook revolucionarjev in upam, da tudi prostor za razvoj pravnega in izobraževalnega podsistema.

Zaupanje bi poglobil nek regionalni red glede nadzora vojske v družbi. Strah pred tem, na katero stran se bo postavila vojska, in do katere stopnje jo lahko zlorabi avtokrat, paralizira vse, Arabce in Evropejce. V 21. stoletju že lahko postavimo nek mednarodni standard in univerzalno politično zahtevo za demokratičnim nadzorom nad vojsko. Stare parlamentarne demokracije si ga predstavljajo kot parlamentarni nadzor, čeprav sem nad razvojem nadzora v državah članicah NATA vedno bolj osupla.

Tretja pobuda, ki naj bi postala slovenska zunanjepolitično delovanje, je multilateralno uvajanje gospodarskih sankcij nasproti avtoritarnim režimom. Sredstva so na voljo v okviru Svetovne trgovinske organizacije in v povezovanju človekovih pravic s politiko sankcij v Varnostnem svetu ZN. Enostranska dejanja v primeru Slovenije so povsem brezupna, močna gospodarstva pa enostransko učinkovito zamrznejo premoženje diktatorjev. V resnici govorim o normi, ki uravnava trgovinsko politiko, in posega v strukturo partnerstev Evropske unije.

Sedaj je pravi trenutek, da država sprejme pogumne zunanjepolitične odločitve in jih zasleduje v mednarodnih odnosih. To pomeni v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU, v Svetovni trgovinski organizaciji, čez kakšno leto še nemara v Varnostnem svetu ZN ter v sodelovanju z ZDA kot z najmočnejšim posamičnim akterjem v regionalnem kompleksu. Uf, kako težko je priznati, ampak ZDA v največji meri vplivajo na to, da se dogodki, ki vodijo v demokratizacijo tudi zares zgodijo, ali pa tako delovanje onemogočijo. Slovenija lahko postane kot sredozemska članica EU in in članica Unije za Sredozemlje vir idej za več sodelovanja v regionalnem kompleksu.

Nefretete Fritz Reiss AP

S ščepcem soli si priznajmo, da enotna valuta odraža stanje enotnega gospodarstva. In mislim, da v Evropski uniji nimamo enotnega gospodarstva, pač pa prost pretok ljudi, blaga in storitev ter skupno kmetijsko, kohezijsko in strukturne politike. Te tri politike vidim predvsem kot izvajanje neke redistributivne funkcije na evropski ravni.

Usodo evra v 2011 naj bi določil novi institucionalni okvir. Seveda le, če se bo premikal v smeri politične unije, kjer proračunsko politiko vključno s fiskalno disciplino sprejemajo in izvajajo institucije Evropske unije namesto nacionalnih vlad. Bo kriza prenesla orodja proračunskih politik na evropsko raven? Sposobnost preživetja evra je povezana s centralnim nadzorom nad davki, vladnimi izdatki in javnim dolgom. Če to še nekako sprejmeš s stisnjenimi zobmi, je treba vedeti, da se področje največkrat širi na socialno politiko. Če bi Evropska komisija nadzirala slovensko socialno politiko in regulativo na trgu dela, ne bi bilo niti referenduma o malem delu niti o dolžini delovne dobe.

Za Evropsko monetarno unijo, katere članica je Slovenija postala s prevzemom evra 1.1. 2007, sta pomembni dve politiki: monetarna, ki jo izvaja Evropska centralna banka in proračunska, ki jo v območju evra izvaja vsaka nacionalna država. Nadzor proračunskih politik formalno zagotavlja člen 126 Pogodbe o Evropski uniji (prejšnji člen 104), in v grškem primeru je verjetno odpovedal, ker se država postopkom podvrže prostovoljno.Tudi zato je potrebno poiskati nov institucionalni okvir, iz katerega pa nekako izpada Velika Britanija, če povzamem WikiLeaks. Za finančno stabilnost držav članic, katerih valuta je evro, ne bo zadoščala sprememba člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki naj bi se nanašal na vzpostavljanje mehanizma za stabilnost. Kot državljani Slovenije in Evrope se lahko vprašamo, ali je omenjena sprememba zvit način za uvajanje konfederalnih institucij. Kadar gre za spremembe obstoječim pogodbam zadošča sprejemanje v parlamentih držav članic, ni pa potrebno uvajati vseevropskih referendumov. Še huje – sklep o spremembi pogodbe, ki ne pomeni povečanja prenosa pristojnosti držav na Evropsko unijo, sprejmejo predsedniki vlad 27 držav članic. Občutek imam, da me nekdo vleče za nos, saj majhne spremembe pogodbe ne morejo pomagati evru. 

Alternative evropskemu monetarnemu sistemu so vse prej kot atraktivne. Namesto 17 držav evroobmočja bi imeli 17 nacionalnih valut s fleksibilnimi menjalnimi tečaji. Tečaji bi se se spreminjali glede na pričakovanje, kako uspešne bodo nacionalne politike in spremembe tečajev vodijo k spremembam v mednarodni konkurenčnosti gospodarstev. Mi potrebujemo evro zato, ker so spremembe svetovnih valutnih trgov hitre in za majhna gospodarstva usodne. »Evropskemu« in ameriškemu gospodarstvu dovolj preglavic povzroča neprilagojeni juan. Evro pa v letu 2011 potrebuje podporo proračunske politike, ki je vredna svojega imena.


• Tagi

  ADP Afganistan arabska pomlad avtoritarni režimi blaginja Catherine Ashton cilji EMUNI EU Evropska unija Francija globalna varnost gospodarska diplomacija Hillary Clinton Japonska JV Evropa Kitajska Klub STA koalicijski sporazum Kosovo kriza kulturne identitete Libija medkulturni dialog NATO norme OMLT parlament RAND rojenje Rusija Slovenija sredstva strategija terorizem transatlantski odnosi ugled Unija za Sredozemlje varnost Varnostni svet Velika Britanija vlada WikiLeaks ZDA zunanja politika

• Slike

  Nastavi picasa uporabnika!

• Nove rešitve na Blogspotu

  • Voting patterns in Slovenia 29.01.2012

Oglasna sporočila