Za učinkovito Skupno zunanjo in varnostno politiko bi se morale članice Varnostnega sveta posvetovati s članicami Evropske unije, preden bi v Varnostnem svetu zavzele stališče.

V koalicijskem sporazumu so se podpisnice zavzele za to, da bi Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta (VS) v obdobju 2012-2013. Postopki menda tečejo, verjetno tečejo tudi postopki za oblikovanje Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Pogrešam razlago procesov s strani Ministrstva za zunanje zadeve, saj smo sicer obsojeni na poglede od zunaj, na vidik parlamentarcev in stroke ter na interpretacijo novinarjev. In združevanje obeh procesov ter razlaga načel je v Sloveniji potrebna za iskanje podpore v splošni in politični javnosti. Pri politični zaradi stalnosti zunanje politike ne glede na sestavo vlade, pri splošni pa zato, da bomo državljani razumeli svojo vlado, kar je predpogoj političnega delovanja in po moje tudi smisel političnega komuniciranja.

Države članice EU, ki so tudi članice VS, naj bi se medsebojno usklajevale in izčrpno obveščale druge države članice, kar določa Člen 34 Pogodbe o Evropski uniji (prejšnji Člen 19). To bi lahko tudi pomenilo, da bo Slovenija, če postane nestalna članica VS, del svoje suverenosti odstopila skupnosti in v Varnostnem svetu zastopala njena stališča, ne pa svojih. Vsekakor bi lahko med pogajanji Uniji ponudila, da bo povečala stopnjo, do katere bo EU prisotna v VS in vplivala na odločanje v njem. S tem bi seveda pridobila prednost pred ostalimi nečlanicami EU, recimo pred Hrvaško, ki prav tako kandidirajo za nestalne članice VS. V primeru, da so države EU resnično zavezane skupni zunanji in varnostni politiki, bi taka kandidatka, ki je pripravljena in zmožna zastopati interes Unije, morala imeti boljše možnosti za imenovanje in prejeti večjo podporo.

Jasno pa je, da ne gre za izgubo suverenosti pri odločanju v VS, saj bi temu močno nasprotovali Francija in Velika Britanija, ki sta hkrati stalni članici VS in pomembni članici EU. Isti Člen 34 namreč pravi, da pri opravljanju dolžnosti članic VS le-te zagovarjajo stališča Unije, ne da bi to vplivalo na njihove odgovornosti po določbah Ustanovne listine Združenih narodov. Gre za očitno zagotovilo Franciji in Veliki Britaniji za ohranjanje suverenosti pri uporabi veta, ostali pa se o zagotovilih svoje suvernosti lahko pogajamo.  

Mehanizma za usklajevanje stališč EU in članic VS nimamo. Škoda. Poseganje v globalno varnostno politiko bi bilo učinkovitejše, če bi ga imeli. Za proaktivno globalno varnostno politiko EU bi se članice VS pred sprejemom stališča v VS morale posvetovati s članicami EU.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !