Avg
18
Japonska ustreže, če je najprej ustreženo njej
18.08.2010 | Tagano globalna varnost, Japonska, Kitajska, ZDA | Komentiraj
Glavni japonski zunanjepolitični cilj postaja zadrževanje kitajske moči v Aziji. Kot izbran način si je Japonska zadala tesno sodelovanje z ZDA v obliki poglobljenega partnerstva.
Japonska želi prevzeti vlogo posebnega varuha ali garanta demokratizacije, kapitalizma in varnosti v Aziji. Kar vzbuja rahlo nelagodje je način, kako se je Japonska tega lotila. Po lanskoletnem poročilu japonskega think tanka Institute for International Policy Studies lahko sodim, da ne gre za regionalistični pristop utemeljen na kulturno-zgodovinskih vezeh. Pogrešam razvoj multilateralizma, izstopanje iz ameriške sence ter prenos japonskih političnih ambicij na multilateralno, proaktivno raven. Za razvoj regije je pomembno politično sodelovanja vseh vpletenih. Nanašanje na priviligirano sposobnost za izvajanje vodilne vloge v azijsko pacifiški regiji lahko ostali označijo za domišljavo. In verjetno prav pozorno spremljajo razvoj Kitajske vrzeli, to je razliko med ameriškim in japonskim pojmovanjem vloge Kitajske.
Japonska ne želi prepustiti mesta najpomembnejše ameriške partnerice in ga je pripravljena zadrževati z vezanjem ameriških virov nase, z odrekanjem sodelovanja v globalnih zadevah kot so terorizem, globalno segrevanje, upravljanje z energetskimi in drugimi viri, nalezljive bolezni, humanitarna pomoč najrevnejšim, finančna stabilnost in nadzor orožja za množično uničevanje.
Nekoliko neiskreni so očitki Kitajski, da si prizadeva za vojaški status močne države, medtem ko avtorji hkrati napovedujejo povečanje lastnega obrambnega proračuna in povečanje avtonomnih obrambnih sposobnosti ter spremembo zakonodaje. Trenutno je zakonodaja krpanka, sestavljanka, ki slabo služi novim regijskim in globalnim izzivom. Japonska in ZDA naj bi kot vodilni državi zasnovali mehanizme za zagotavljanje stabilnosti v Aziji, nakar naj bi k sodelovanju povabili še Kitajsko. Ideja ne more postati prepričljiv regijski strateški cilj. No, mogoče sem indoktrinirana, ker vidim stabilnost predvsem kot notranjo značilnost sistema.
Če želiš, da ti ustrežem, moraš ti najprej ustreči meni, bi lahko povzeli. Do sedaj so Američani takšna subtilna izsiljevanja mrtvo hladno odpravili in tudi signali, ki jih pošiljajo, so bolj zahteve po ohranjaju števila baz, vojakov in sredstev. Nenazadnje je premier Hatojama odstopil zaradi neizpolnjene obljube, da bo preselil bazo iz Okinave v Guam. Obamov apel h „keep up spending” pa je lahko celo znak, da Američane japonsko izsiljevanje utruja in da se ne morejo predolgo zadržati ob japonskih težavah ter da se ne nameravajo prilagajati njihovim prednostnim nalogam. Tudi to vrzel omenjeno poročilo predvidi, kakor tudi vrzel v percepciji globalnih groženj.
Vsekakor je zanimiv pogled na obdobje po hladni vojni kot na obdobje globalizacije, saj ga, če prav razumem, Japonci pojmujejo kot politični red, kot neke vrste nove politične okoliščine v katerih deluje država. Taka sprememba gledišča je izredno plodna, saj državi omogoča povsem druge možnosti za uveljavljanje na globalnem prizorišču kot nekomu, ki na globalizacijo gleda kot na proces, v katerem mu grozi, da bo postal azijska provinca. Nekoliko tudi spominja na premik poslovne filozofije iz multinacionalnih podjetij v globalna podjetja, kar ponovno priča o tem, da se vrednote japonskega delovanja ohranjajo v funkcioniranju v družini, podjetju in državi.
Komentarji
Nove rešitve na Blogspotu- Evalvacijska analiza predsedovanja EU 16.02.2012
