Nov
20
Posledice arabske pomladi za mednarodno politiko
20.11.2011 | Tagano arabska pomlad, Egipt, EU, Libija, NATO, Sirija, Tunizija, ZDA | 3 komentarjev
Evropi ostaja nemirna Severna Afrika in tenzije Bližnjega vhoda po tem, ko se je Amerika preusmerila na Daljni vzhod. Arabska pomlad je za nas politično pomembnejša kot je njen geografski okvir in je večja od njenega lokalnega dometa. Predvsem močno preizkuša zunanjo politiko Evrope in politična načela Zahoda.
Napačne geopolitične opredelitve
O revoluciji v sodobnem pomenu bi lahko govorili, ko so demokratični upori že pripeljali do sprememb režima. Tunizija, Egipt in Libija bi nemire tudi same morale označiti kot revolucijo. O uporih bi lahko govorili, če se prevrat na oblasti še ni zgodil ali gre za razdrobljene vstaje, kot na primer v Siriji, Jemnu in Bahrajnu. Delitev držav arabskega svetu na prijatelje in sovražnike Zahoda ali na zmerne in radikalne, je prav absurdna. Zmernost je namreč pomenila soglašanje z Zahodnim odnosom do Irana, z bojem proti terorizmom in opredelitvijo do bližnjevzhodnega konflikta. Radikalni so bili tisti, ki so take načrte zavračali in celo Evropa se obnaša, kot da je sprejela to delitev na zmerne in radikalne islamske države. Prav pri prijateljih je Zahod prezrl številne sistemske slabosti, ki so na koncu tudi povzročile njihov padec, kot v primeru Egipta in Tunizije. Geopolitična delitev na prijatelje in sovražnike je bila povsem zgrešena, namesto tega bi se morali vprašati, zakaj avtoritarni režimi trdijo, da zagotavljajo in varujejo Zahodne geopolitične interese.
Izguba vpliva
Zahodne države so spoznale, da niso imele vpliva na nastop nemirov in da imajo zelo omejen vpliv na njihov potek. Lahko jih sicer ali podpirajo ali ovirajo, ne morejo pa določiti rezultata družbenih sprememb. To velja za Libijo: čeprav bi se režim brez NATO-vega posredovanja ohranil veliko bolj dlje, Zahod ne more vplivati na obliko oblasti, nastopi lahko vse od nove diktature, nekake plemenske zveze ali do vzorne demokracije. Omejeni vpliv od zunaj sploh ni slab, saj bo povečal legitimnost nastajajoče socialne in politične ureditve, Tunizijci in Egipčani bodo pač sami odgovorni za svoj politični sistem. Da bi že bilo konec (neo)kolonializma! Zmanjšan vpliv ne pomeni tudi izgovora za popolno brezbrižnost do evropske soseščine. Po tem, kako bo Evropa formulirala to svojo odgovornost za razvoj dogodkov v soseščini, si jo bodo mladi revolucionarji tudi zapomnili.
Neznani in samozavestni akterji
V prvi vrsti se bodo Evropejci in Američani morali naučiti shajati z akterji, ki jih še nihče ne pozna. Tem neznanim akterjem bodo morali celo vnaprej podeliti določeno zaupanje. V številnih arabskih državah je očitno, da v igro niso vključene niti stare politične elite, vključno z intelektualci, niti razvpiti disidenti in nasprotniki elit. Razvoj zaupanja bo še posebej težek, če se bo z novimi vplivnimi akterji povezoval evropski jezik strankarstva in parlamentarne demokracije. Po revolucijah in uporih lahko pričakujemo daljše obdobje nestabilnih demokracij, v katerih novi akterji izgrajujejo demokratične institucije po padcu avtoritarnih režimov. Imajo pa tudi do sedaj nepoznano samozavest, ko poudarjajo, da je treba upoštevati domače politične zahteve ter želje in interese domačega prebivalstva. Prav tako kot v starih demokracijah, ki pa so v regijo posegala na osnovi delitve na prijatelje in sovražnike. Ta vzorec politične prisile se ne sme ponoviti v prisilnem usmerjanju novih oblasti k EU ali k ZDA. Politična skupnost in nove elite bodo same našle nove partnerjemed državami kot so Turčija, Indija, Brazilija, Južna Afrika ali Indonezija, ko jih bodo potrebovale. Imata Evropa in Amerika s tem kakšen problem?
Revolucije se navadno selijo kot požar. Arabski svet bi lahko bil vzor skupinam upornikov in za večje politične spremembe v drugih avtoritarnih sistemih. To so jasni signali režimom elit v državah kot so Azerbajdžan, Armenija in Kazahstan, da se morajo prilagoditi pomanjkanju in stiskam mladostnikov ter mladih odraslih. Mladi, ki predstavljajo v teh državah velik del populacije, imajo dober dostop informacij iz mednarodnega okolja in so žrtve revščine, neenakosti, nebrzdane korupcije in avtoritarne vlade. Mednarodna skupnost je preslabo pripravljena na izbruhe nezadovoljstva in jeze mladih ljudi živečih v represiji.
Mednarodno posredovanje
Konec Gadafijevega režima v Libiji je prinesel razpravo o pomenu in legitimnosti mednarodnega humanitarnega posredovanja. Pametna uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij s strani transnacionalne civilne družbe je pozivala k posredovanju mednarodne skupnosti zaradi vidnega trpljenja in javno publiciranega režimskega nasilja. Al-Jazeera pomeni za legitimnost mednarodnega posredovanja več kot beseda dveh veto sil v Varnostnem svetu. NATO in njeni člani so si začeli beliti glave s tem, ali lahko postane sprememba režima cilj oborožene akcije, če zanj obstoji širša regionalna podpora v obliki ljudskih množic, čeprav ga mandat OZN ni zajel. Realnost prehiteva vse razprave, saj še ni povsem dorečena legitimnost mednarodne intervencije pri zaščiti civilnega prebivalstva, ko soseščina že zahteva, da je to obveznost mednarodne skupnosti, ne le Varnostnega sveta.
Stabilnost
Arabska pomlad se je ponorčevala iz Zahodnega pojmovanja stabilnosti, na katerem je EU postavila celotno politiko do njene soseščine. Unija za Sredozemlje je temeljila na sodelovanju posamičnih držav z avtoritarnimi režimi. Seveda bo EU še naprej imela ključni interes za stabilno sosesko, vendar bo morala spremeniti mehanizme s katerimi je to poskušala doseči. Evropski voditelji so podredili kakovost politične ureditve politični stagnaciji in dolgoživosti ureditve. Arabski samodržci so se z veseljem predstavili kot garant stabilnosti in Evropa bi morala z njimi opraviti, ne pa jih sprejemati in podpirati. Stabilnosti ne smemo enačiti z ohranjanjem statusa quo, sprejeti moramo dinamično ravnovesje v katerem je dovoljeno mirno preoblikovanje moči in sprememba oblasti izven okvirov parlamentarne demokracije.
Boj za vrednote
Revolucije in upori nosijo politično sporočilo, ki presega geografijo Južnega Sredozemlja. So izraz žive želje za demokracijo, individualno svobodo, pravičnost in varstvo človekovih pravic, hkrati pa seveda ne morejo biti zagotovilo, da bo razvoj res šel na boljše tako glede verske svobode, pravic manjšin, civilnega nadzora nad uporabo sile, političnih institucij ipd. V ozadju je še bolj bizaren strah zahodnih opazovalcev in politikov nanašajoč se na vzpon Kitajske. Globalni vrednostni premik v smeri avtoritarnega kapitalističnega modela, ki temelji na sožitju, nadzorovani rasti in pametnem centralnem usmerjanju, bi bil vpričo gibanja Okupirajmo svet popoln šok. Evropa liberalno-demokratičnih vrednot je prejela politično podpore od regije, v kateri je zagotovo ni pričakovala. In verjetno jo zato tudi malce poveličuje, saj nekateri vidijo upor mladih predvsem kot upor krivicam, ne pa kot neko vrednostno motivirano ciljno usmerjeno ravnanje.
Večina mednarodnih akterjev ni pričakovala revolucij in uporov v arabskem svetu, čeprav so bili vzroki ter politični in socialno-ekonomski dejavniki zanje dobro znani in dokumentirani v OZN in MDS. Zgodnji znaki, kot je to pogosto v revolucionarnih časih, so obstajali, pa vendar ni obstajal politični scenarij za arabsko pomlad. Verjetno bi vzbudil precej nelagodja pri zahodnih voditeljih. Opraviti imamo z nepripravljenostjo politikov in strokovnjakov za predvidevanje kvalitativnih sprememb in s tem, da so nemočni pri računanju z množicami ali pri upoštevanju faktorja množice. Politiki in strokovnjaki sprejemajo poznano za stabilno, tudi če vedo, da ni prav dobro ali moralno upravičeno. Spomnimo se na pripravljenost mednarodnih akterjev, da navkljub vsem spremembam v regiji Saudsko Arabijo še naprej obravnavajo kot otok stabilnosti.
Rachida Dati, vir: LePost.fr
Komentarji
3 komentarjev
Nove rešitve na Blogspotu- Evalvacijska analiza predsedovanja EU 16.02.2012
Evropa in Amerika sta Libiji dolžna 200 milijard dolarjev za nafto. Ker se je bližal čas za plačilo, je bilo bolj enostavno izvesti “pomlad”. Vedno bolj je jasno, da svet ne upravlja politika, ampak nekdo nad njo.
Mislim, da je arabsko pomlad zanetila nezadovoljna elita, ko je spoznala, da bodo prevzeli oblast potomci diktatorjev in bo dostop do državnih jasli za novih trideset let zabetoniran. Je pa seveda bila podrast tako suha, da se je požar razširil. Sedaj bo glavna bitka za stabiliziranje razmer, kjer si bo skušal zagotoviti svoj prevladajoči vpliv sloj bogatašev in islam, ki so ga diktatorji dušili.
Pravi revolucionarji bodo ostali praznih rok.
Zanimivo, stric Marč. Upor proti temu, da se oblast prenese na dediče. Pred 200 leti bi se še rešili z ustavno monarhijo…